Turistično društvo Čatež ob Savi
Zgodba o Čatežu, kot so jo pripovedovale babice naših babic
Nekoč pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami živel Čatež. Bil je prav posebne vrste škrat, saj je bil človek, ki je precej spominjal na kozla. Imel je roge, kozjo bradico in namesto nog tace s kopiti, čeprav je hodil kot človek. Zadnjo plat pa mu je seveda krasil nihče drug kot kratek kozji rep.Še danes govorijo ljudje, da je živel nekje v temnih votlinah pod z zelenim mahom obraslimi mogočnimi pečinami šentviške gore. Ni se rad družil z ljudmi, celo ogibal se jim je, zato ga je le malokdo srečal. Če je bil dobre volje, je drvarjem v gozdu nabiral slastne gozdne sadeže in jim nosil svežo studenčnico. Bolnim ljudem v vasi je skrivoma nastavljal pred vrata zdravilna zelišča, ali pa jih je kar tako presenetil s slastnimi rdečimi gozdnimi jagodami, rdečimi malinami in sladkimi robidami, jeseni pa tudi s kakšno košarico kostanja ali pa temnorjavih jurčkov.
Včasih se je malo pošalil in oponašal tuje glasove, tako da je ljudi zvabil na napačno pot. Toda gorje tistemu pogumnežu, ki bi se upal norčevati iz njega. Takrat se je močno razjezil. Nad šentviško goro so se začeli zbirati temni oblaki, začelo je glasno grmeti in švigale so svetle strele na vse strani, tako da se je daleč naokoli tresla zemlja. Na majhno vasico stisnjeno pod goro so se začele valiti ogromne skale, ki so pod seboj pokopale hiše ljudi, kateri so brili norca iz Čateža. Le redko so ga ljudje videvali, predvsem takrat, ko je nabiral gozdne sadeže in zelišča in iskal bistre studence hladne pitne vode, pa tudi, ko se je ob lepih dnevih sončil na skalnih policah.
Opazili so ga tudi, kako se v vročih dneh hladi v bistri in leni zeleni lepotici Krki in v njeni precej živahnejši sestri Savi. Ob temnih večerih, ko je sonce že zašlo, pa se namaka v toplih mlakah zdravilnih termalnih vrelcev na Čateškem polju. Vasica, kjer toplo sonce najprej obsije zelene Gorjance, je tako dobila svoje ime po Čatežu, katerega s ponosom nosi še danes – Čatež ob Savi.
Čeprav ga ljudje že dolgo, dolgo, niso videli, se bo morda nekega dne prikazal prav vam.
